ARA IN ODSTOPNINA V POGODBAH

Pri sklepanju pogodb se vsaka od pogodbenih strank želi zavarovati, da bo tudi nasprotna stranka izpolnila svoje obveznosti oziroma, da bo imela nasprotna stranka interes pogodbo izpolniti oziroma jo spoštovati.

Pri sklepanju pogodb se tako srečujemo z različnimi oblikami in načini zavarovanja izpolnitve oz. preprečevanja kršitve. Praksa pozna različne oblike takšnega zavarovanja, kot na primer poroštvo, pogodbena kazen, bančna garancija za izpolnitev, cesija, factoring itd. Ta objava se bo natančneje posvetila ari in odstopnini (tudi skesnini), ki sta gotovo ena izmed najpogostejših oblik zavarovanja izpolnitve pogodbe, ki se jih poslužujemo.

Pri pogodbah pravo strankama dopušča, da se lahko dogovorijo, kot jim najbolj ustreza, vse dokler ni dogovor strank nepravičen, neenak, pretiran ali kazniv. V primeru, da se stranki dogovorita za uporabo katere izmed možnosti, ki jih ponuja obligacijsko pravo (torej Obligacijski zakonik), pa sta se stranki dolžni držati določil, ki jih ta zakon določa. Ta prispevek je namenjen pojasnjevanju pomena dveh institutov, ki ju ureja Obligacijski zakonik – ara in odstopnina.

Obe možnosti sta urejeni v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju OZ), v poglavju IX. In sicer:

• 64. člen OZ – ara

»(1) Če je ob sklenitvi pogodbe ena stranka dala drugi stranki nek znesek denarja ali neko količino drugih nadomestnih stvari v znamenje, da je pogodba sklenjena (ara), se šteje, da je pogodba sklenjena, ko je ara dana, razen če ni dogovorjeno kaj drugega.

(2) Pri izpolnitvi pogodbe se mora ara vrniti ali všteti v izpolnitev obveznosti.

(3) Če ni dogovorjeno kaj drugega, ne more stranka, ki je dala aro, odstopiti od pogodbe s tem, da pusti aro drugi stranki; prav tako ne more tega storiti druga stranka s tem, da vrne dvojno aro.«

• 65. člen OZ – neizpolnitev pogodbe v primeru vplačila are

»(1) Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je dala aro, sme druga stranka po lastni izbiri bodisi zahtevati izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, in povrnitev škode, aro pa všteti v odškodnino ali vrniti, bodisi se zadovoljiti s prejeto aro.

(2) Če je za neizpolnitev pogodbe odgovorna stranka, ki je prejela aro, sme druga stranka po lastni izbiri zahtevati bodisi izpolnitev pogodbe, če je to še mogoče, bodisi povrnitev škode in vrnitev are, bodisi vrnitev dvojne are.

(3) Kadar druga stranka zahteva izpolnitev pogodbe, ima vselej tudi pravico do povrnitve škode, ki jo ima zaradi zamude….«

• 66. člen OZ – delna izpolnitev pogodbe v primeru vplačila are

»(1) Pri delni izpolnitvi obveznosti upnik ne sme obdržati are, temveč lahko zahteva bodisi izpolnitev ostanka obveznosti in povrnitev škode zaradi zamude, bodisi povrnitev škode zaradi nepopolne izpolnitve, vendar se v obeh primerih ara všteje v odškodnino…«

Če od pogodbe odstopi upnik, torej oseba, ki čaka na izpolnitev pogodbe, mora vrniti to, kar je dobil delno izpolnjeno ter se poslužiti drugih pravnih poti za povrnitev škode zaradi neizpolnjene pogodbe.

Dogovor o vplačilu are priporočamo predvsem pri kupoprodajnih pogodbah. Na ta način boste vsaj deloma zavarovani, da »ne boste ostali brez vsega«, obenem pa tudi kupec pokaže svojo resnost. Višina are zakonsko ni določena, tako da se lahko s kupcem dogovorite poljuben znesek, ki pa ne sme biti pretiran. Zato predlagamo, da se dogovorite za višino are približno 10%, vendar je to seveda odvisno od vas samih.

• 67. člen – odstopnina

»(1) Pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da ima bodisi ena bodisi vsaka od njiju pravico odstopiti od pogodbe, če da odstopnino (skesnino).

(2) Če stranka, ki ima pravico odstopiti od pogodbe (upravičena stranka), izjavi drugi stranki, da bo dala odstopnino, ne more več zahtevati izpolnitve pogodbe.

(3) Stranka, ki ima pravico odstopiti od pogodbe, mora dati odstopnino hkrati z izjavo o odstopu….«

Stranki pogodbe se lahko dogovorita, do kdaj katerakoli od strank odstopi od pogodbe in nasprotni stranki plača skesnino, s čimer ni več dolžna izpolniti pogodbe. Rok za to možnost določita stranki sami, kadarkoli, vendar najkasneje do trenutka, ko ena izmed strank izpolni oziroma prične z izpolnjevanjem pogodbe (dogovora) oziroma ko poteče rok za izpolnitev pogodbe.

Razlika med odstopnino in aro je predvsem to, da se v primeru neizpolnitve pogodbe (dogovora) ara plača v dvojnem znesku, odstopnina pa v enojnem, dogovorjenem znesku, ob tem, da lahko aro zahteva le nekriva stranka – torej stranka, ki ni odgovorna za neizpolnitev pogodbe. Odstopnino pa lahko vplača katerakoli od strank.

Zakon omogoča tudi kombinacijo obeh institutov in sicer tako, da se stranki dogovorita za aro in možnost odstopiti od pogodbe še pred potekom roka za izpolnitev oziroma preden je pogodba izpolnjena.

• 68. člen – ara kot odstopnina

»(1) Če je bila ob ari dogovorjena pravica odstopiti od pogodbe, se šteje ara za odstopnino in lahko vsaka stranka odstopi od pogodbe.

(2) Če v tem primeru odstopi stranka, ki je aro dala, jo izgubi, če odstopi stranka, ki je aro sprejela, pa mora vrniti dvojni znesek.«

Ustreznost vsakega od omenjenih načinov utrditve obveznosti je odvisna od dogovora oziroma pogodbe, ki jo sklepate, zato svetujemo, da še pred vključevanjem katerekoli od opisanih načinov utrditve obveznosti izpolnitve pogodbe, premislite, kaj bo ugodnejše za vas. Za pravni nasvet v zvezi z vašo pogodbo nas kontaktirajte.

Za pravno pomoč in svetovanje smo vam na voljo preko info@pravnisos.si ali telefonu 051 368 812, preverite pa tudi ostale storitve pravnega ali davčnega svetovanja, ki vam jih nudimo znotraj našega omrežja Pravni SOS.

PRAVILNIKI, KI JIH MORAJO UVELJAVITI DOLOČENA PODJETJA

Slovenska zakonodaja družbam dopušča, da določena področja poslovanja oziroma delovnih procesov uredijo sama. Seznam obveznih notranjih aktov smo objavili v prispevku z naslovom »PRAVILNIKI, KI JIH POTREBUJE VSAKO PODJETJE«. V nadaljevanju pa se bomo osredotočili na pravilnike, ki jih podjetja potrebujejo le pogojno, oziroma, če izpolnjujejo določene pogoje.

AKT O SISTEMATIZACIJI DELOVNIH MEST

V skladu z 2. odstavkom 22. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16 in 15/17 – odl. US, v nadaljevanju ZDR-1) je vsaka družba dolžna sprejeti Akt o sistematizacij delovnih mest. Iz tega določila so skladno z 22/2. členom ZDR-1 izvzeti manjši delodajalci. Manjši delodajalec je skladno s 3. odstavkom 5. člena delodajalec, ki zaposluje 10 ali manj ljudi. Posebno velja torej opozoriti, da se pojma »manjši delodajalec« in »malo podjetje« močno razlikujeta, saj je merilo za ugotavljanje ali je družba mali delodajalec le število zaposlenih.

• 5. člen ZDR-1

»(3) Manjši delodajalec po tem zakonu je delodajalec, ki zaposluje deset ali manj delavcev.«

• 22/2. člen ZDR-1

»(2) Delodajalec je dolžan s splošnim aktom določiti pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu oziroma za vrsto dela. Ta obveznost ne velja za manjše delodajalce.«

Akt o sistematizaciji delovnih mest mora biti pripravljen tako, da iz njega jasno izhaja vsaj katera delovna mesta so pri delodajalcu, kakšne so naloge delavca, ki je zaposlen na tem delovnem mestu, kakor tudi pogoje za opravljanje vsakega delovnega mesta. Vsakemu delodajalcu je prepuščeno, kako natančno bo uredil to področje. Natančna definicija dolžnosti in lastnosti vsakega delovnega mesta delodajalcu dolgoročno olajša delo pri iskanju zaposlenih, ter pri organizaciji delovnega procesa, delavcu pa že od samega začetka predstavi obseg in odgovornosti, ki jih na določenem delovnem mestu lahko pričakuje. Akt o sistematizaciji naj vsebuje tudi datum sprejetja ter načine spremembe akta ter morebitno omejeno trajanje.

V primeru, da delodajalec presodi, da določeno delovno mesto za družbo ni več potrebno, lahko delovno mesto ukine, delavca na tem delovnem mestu pa bodisi prezaposli na drugo delovno mesto, bodisi odpove delovno razmerje (pogoji in možnosti prezaposlitve na ustrezno oz. primerno delovno mesto so opisani v poglavju delovna razmerja). Istočasno pa je dolžnost delodajalca, da posodobi tudi Akt o sistematizaciji, še posebno če pri ukinitvi delovnega mesta pride do prenosa določenih nalog na druga delovna mesta.

Če potrebujete pomoč oziroma da za Vas pripravimo Akt o sistematizaciji delovnih mest, nas kontaktirajte.

PRAVILNIK O ZAVAROVANJU OSEBNIH PODATKOV

Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 86/2004, 113/2005 – ZInfP, 51/2007 – ZUstS-A, 67/2007, v nadaljevanju ZVOP-1) nalaga vsakemu delodajalcu, ki zaposluje vsaj 50 ljudi, da sprejme Pravilnik o zavarovanju osebnih podatkov.

• 25/2. člen ZVPPOT-1

»(2) Upravljavci osebnih podatkov v svojih aktih predpišejo postopke in ukrepe za zavarovanje osebnih podatkov ter določijo osebe, ki so odgovorne za določene zbirke osebnih podatkov, in osebe, ki lahko zaradi narave njihovega dela obdelujejo določene osebne podatke.«

• 7/4. člen ZVPOT -1

»(4) Upravljavcem osebnih podatkov z manj kot 50 zaposlenimi ni treba izpolniti obveznosti iz drugega odstavka 25. člena.«

Pravilnik naj bo prilagojen dejanskim potrebam in specifikam družbe, vendar naj poleg specifik vsake družbe obravnava tudi:

• varovanje prostorov in računalniške opreme,
• varovanje sistemske in aplikativno programske računalniške opreme ter podatkov, ki se obdelujejo z računalniško opremo,
• storitve, ki jih opravljajo zunanje pravne ali fizične osebe,
• sprejem in posredovanje osebnih podatkov,
• brisanje podatkov ,
• ukrepanje ob sumu nepooblaščenega dostopa in
• odgovornost za izvajanje varnostnih ukrepov in postopkov.

Tudi pri tem pravilniku priporočamo, da že v pravilniku določite načine spremembe in morebitno dodajanje določb v pravilnik, kakor tudi njegovo trajanje.

Posebno skrb v prihodnje namenite tudi na novo sprejeti Splošni uredbi o varstvu osebnih podatkov ( angl.  General Data Protection Regulation, v nadaljevanju: GDPR), ki se bo 25.5 2018 pričela uporabljati v vseh državah članicah EU. Direktiva prinaša precej novosti, o katerih bomo pripravili novo publikacijo, ki vam bo omogočila čim  bolj enostaven sprejem in implementacijo novih dolžnosti delodajalca.

Če potrebujete pomoč oziroma da za Vas pripravimo Pravilnik o zavarovanju osebnih podatkov oziroma za vas pripravimo vso potrebno dokumentacijo v zvezi s GDPR, nas kontaktirajte.

OSTALI PRAVILNIKI

Za lažjo organizacijo delovnih procesov, predvsem pa za to, da lahko družba enotno deluje je priporočljivo, da ima družba vse glavne procese urejene v notranjih aktih družbe. Na ta način bo družba imela jasen sistem obravnave kršitev in kazni zanje in bo delavcem omogočila večjo predvidljivost ter varnost pri delodajalcu, družba pa bo brez težav enakovredno obravnavala vse zaposlene in tudi kandidate, ki se bodo prijavili na določeno delovno mesto oziroma bodo opravljali delovne naloge.

Pravilnike naj sprejema poslovodstvo družbe, vsebujejo pa naj jasno opredelitev področja, ki ga urejajo, sankcije za kršitev določb kakor tudi trajanje in morebitno zakonsko podlago, na podlagi katere so sprejeti.

Takšni pravilniki so predvsem:

• Pravilnik o uporabi službenih vozil,
• Pravilnik o uporabi službenih mobilnih telefonov,
• Pravilnik o varovanju poslovnih skrivnosti,
• Pravilnik o letnem dopustu in prostih delovnih dneh,
• Pravilnik o delovni obleki, obutvi in osebni varovalni opremi, itd.

Posebno opozarjamo še na to, da morajo biti zaposleni v družbi seznanjeni z veljavnimi in na novo sprejetimi notranjimi aktu družbe, kakor  tudi morajo imeli dostop do njih kadarkoli. Delavec ima pravico do vpogleda v notranji akt brez nadzorstva delodajalca oziroma nadrejenega.

V primeru, da potrebujete pomoč pri presoji, katere pravilnike potrebujete v vašem podjetju ter kako jih pripraviti, Vas vabimo da obiščete našo spletno podstran mobilna pisarna in nas kontaktirate.

Za pravno pomoč in svetovanje smo vam na voljo preko info@pravnisos.si ali telefonu 051 368 812, preverite pa tudi ostale storitve pravnega ali davčnega svetovanja, ki vam jih nudimo znotraj našega omrežja Pravni SOS.

ODPOVED DELOVNEGA RAZMERJA NOSEČNICI – II. del

Starševsko varstvo je močno prisotno v slovenski delovnopravni zakonodaji. Slednja posebno pozornost namenja varstvu nosečnic na delovnem mestu. področje ureja tudi Mednarodna organizacija dela, ki v Konvenciji MOD št. 183 o varstvu materinstva postavlja državam članicam vsaj minimalne standarde varstva. Mednarodni zakonodaji sledi tudi Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21-784/2013, v nadaljevanju ZDR-1). Posebno varstvo nosečnice je odvisno od njenega aktivnega delovanja, saj mora slednja o svoji nosečnosti delodajalca nemudoma obvestiti. Naknadno obvestilo ni mogoče. Delodajalec pa je dolžan delavki takoj, ko ga seznani z nosečnostjo omogočiti posebno varstvo.

Ta prispevek se bo osredotočil na

ODPOVED DELOVNEGA RAZMERJA NOSEČNICI

 ZDR-1 v 115. členu določa:

»(1) Delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter delavki, ki doji otroka do enega leta starosti, in staršem, v času, ko izrabljajo starševski dopust v strnjenem nizu v obliki polne odsotnosti z dela in še en mesec po izrabi tega dopusta.

(2) V času in v primerih iz prejšnjega odstavka delodajalec ne sme opraviti nobenega ravnanja, ki je sicer potrebno za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma za zaposlitev novega delavca.

(3) Delavcem v času iz prvega odstavka tega člena ne more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca.

(4) Če delodajalec ob izreku odpovedi oziroma v času odpovednega roka ne ve za nosečnost delavke, velja posebno pravno varstvo pred odpovedjo, če delavka takoj oziroma v primeru ovir, ki niso nastale po njeni krivdi, takoj po njihovemu prenehanju, vendar ne po izteku odpovednega roka, obvesti delodajalca o svoji nosečnosti, kar dokazuje s predložitvijo zdravniškega potrdila.

(5) Ne glede na določbe prvega in tretjega odstavka tega člena delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu lahko preneha delovno razmerje, po predhodnem soglasju inšpektorja za delo, če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi uvedbe postopka za prenehanje delodajalca.«

Zakon od delovnem razmerju tako pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoča dodatne pravice nosečnici v različnih primerih:

• ko delodajalca obvesti o svoji nosečnosti,
• če zaradi okoliščin, ki niso krivda nosečnice izve za nosečnost in se je nosečnici v času še preden je sama izvedela, da je noseča, iztekel odpovedni rok pri delodajalcu,
• v primeru uvedbe postopka prenehanja delodajalca (npr. stečaj ali likvidacija podjetja),
• v primeru, da nastopijo pogoji za izredno odpoved delovnega razmerja.

PRIMER 1:

Delodajalec želi odpustiti delavko po tem, ko ga je obvestila, da je noseča.

Delodajalec ima v tem primeru različne možnosti, glede na razlog zaradi katerega želi prekiniti delovno razmerje s svojo zaposleno.

1. V primeru, da se prične postopek za prenehanje delovanja delodajalca (to pomeni, da pride do pričetka stečajnega postopka družbe ali likvidacije družbe), mora delodajalec o svoji želji in okoliščinah obvestiti pristojni inšpektorat za delo. Inšpektorat mu na podlagi preučenih dejstev dovoli ali ne dovoli prenehanja delovnega razmerja z nosečo žensko.
2. V primeru, da nastopijo pogoji za izredno odpoved delovnega razmerja, mora delodajalec o svoji želji in okoliščinah obvestiti pristojni inšpektorat za delo. Inšpektorat mu na podlagi preučenih dejstev dovoli ali ne dovoli prenehanja delovnega razmerja z nosečo žensko. Šele ko pridobi soglasje inšpektorata za delo lahko prične s postopkom izredne odpovedi, kot je določen v ZDR-1.

V ostalih primerih lahko delodajalec nosečo delavko odpusti šele, ko se po porodu vrne na delo in sicer ob izpolnitvi vseh naslednjih pogojev:

• ko delavka neprekinjeno zaključi s porodniškim dopustom, dopustom za varstvo in nego otroka,
• ko se delavka vrne na delo, po koriščenju zgornjih dopustov delodajalec še en mesec po vrnitvi, ne sme storiti ničesar, kar bi nakazovalo ali bi imelo za rezultat odpoved pogodbe o delovnem razmerju
• po poteku enega meseca po vrnitvi na delo, lahko delodajalec prične s postopkom redne odpovedi delovnega razmerja.

PRIMER 2:

DELODAJALEC JE ŽE ODPUSTIL DELAVKO, SLEDNJA PA JE TEKOM ODPOVEDNEGA ROKA IZVEDELA, DA JE NOSEČA

Če je delavka kmalu po tem, ko ji je delodajalec vročil redno odpoved delovnega razmerja izvedela, da je noseča in je svojo nosečnost sporočila tudi delodajalcu, se mora slednji od obvestila dalje obnašati tako, kot v primeru 1, vendar se delavki, ko se po porodu vrne na delovno mesto, odpovedni rok izteče po poteku enega meseca po tem, ko se delavka vrne na delovno mesto.

V tem mesecu je delodajalec dolžan delavki omogočiti koriščenje preteklega letnega dopusta.

PRIMER 3:

DELODAJALEC JE ŽE ODPUSTIL DELAVKO, SLEDNJA PA JE IZVEDELA, ZA TO, DA JE BILA NOSEČA V ČASU VROČITVE REDNE ODPOVEDI, VENDAR JE ZA NOSEČNOST IZVEDELA ŠELE PO PRETEKU ODPOVEDNEGA ROKA

Delavnopravna zakonodaja omogoča varstvo noseče ženske tudi v primeru, ko slednji že poteče odpovedni rok, vendar iz opravičenega razloga sama ni vedela, da je bila v času prejema odpovedi že noseča. Delavka ima pravico do enake obravnave, kot če bi delodajalca o svoji nosečnosti obvestila takoj, vendar mora izkazati, da ni njena krivda, da delodajalca o nosečnosti ni obvestila oziroma da ni vedela, da je noseča.

Delodajalec v tem primeru postopa tako kot v zgornjem primeru – primer 2.

Če v tej objavi nismo odgovorili na vaše vprašanje, nas kontaktirajte. 

Za pravno pomoč in svetovanje smo vam na voljo preko info@pravnisos.si ali telefonu 051 368 812, preverite pa tudi ostale storitve pravnega ali davčnega svetovanja, ki vam jih nudimo znotraj našega omrežja Pravni SOS.

REGISTRACIJA ATIPIČNEGA DAVČNEGA ZAVEZANCA ZA DDV

Kdo je atipični DDV zavezanec?

Davčni zavezanec, ki ima veljavno identifikacijsko številko za DDV, vendar je identificiran za namene DDV zgolj za pridobitev blaga znotraj Unije in/ali za čezmejno opravljanje storitev ali za opravljanje občasnega mednarodnega prevoza potnikov. Podatki o teh davčnih zavezancih so objavljeni tudi na spletni strani Finančne uprave Republike Slovenije (FURS). Na seznamu davčnih zavezancev so davčni zavezanci, ki so identificirani samo za namene pridobitev blaga znotraj Unije in/ali za namene čezmejnega opravljanja storitev, označeni s črko »P«, davčni zavezanci, identificirani za namene DDV za opravljanje občasnega mednarodnega prevoza potnikov pa s črko »O«. 

Kdaj postanem atipični davčni zavezanec?

1. če opravljam storitve davčnemu zavezancu, ki je iz EU – tudi če zaračunamo zavezancu za DDV samo 10 EUR – to pomeni, čim izstavimo račun zavezancu v EU z DDV identifikacijsko številko, se moramo prej registrirati kot atipični davčni zavezanec;
2. če prejemamo storitev od drugega davčnega zavezanca, ki je iz EU ali iz tretje države (tudi on bi moral imeti ID številko za DDV);
3. če imam nabave iz EU v tekočem koledarskem letu večje od 10.000 EUR – identifikacijsko številko je potrebno pridobiti pred pridobitvijo blaga, ki bi presegel mejo 10.000 EUR.

Kaj moram storiti, ko postanem atipični davčni zavezanec?

Na edavke moramo pravočasno oddati zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV – elektronski obrazec DDV-P2. Tam izpolnimo pravilne pričakovane vrednosti in označimo 21 ali 22 točko. Obrazec moramo oddati pravočasno, še preden smo prekoračili nabave iz EU ali pa začeli opravljati storitve davčnim zavezancem v EU ali prejeli storitve od davčnih zavezancev iz EU.

Katero klavzulo moramo napisati, ko izstavimo račun za opravljene storitve v EU?

DDV ni obračunan v skladu s 1. odstavkom 25. čl. ZDDV-1 – obrnjena davčna obveznost; DDV ni obračunan v skladu s 44. členom Direktive Sveta EU 2006/112/ES – obrnjena davčna obveznost.

VAT is not charged according to the Article 44 of the Directive EU 2006/112/ES – reverse charge (for recipient).

Obveznosti atipičnega davčnega zavezanca:

1. vsak mesec oddaja DDV-O obrazca, tudi če v tem mesecu nismo imeli nobenega izdanega računa v EU (oddamo prazen obrazec);
2. tisti mesec, ko pa smo imeli račune v EU, pa oddamo do 20. v mesecu za pretekli mesec tudi RP-O rekapitulacijsko poročilo, skupaj z DDV-O obrazcem, v katerega moramo obvezno vpisati tudi ID številko za DDV kupca iz EU. V primeru, da smo imeli izdane račune v EU končnim potrošnikom, torej nezavezancem za DDV, teh računov ne vključujemo v RP-O rekapitulacijsko poročilo in DDV-O obrazec.

Pomembni členi v zvezi z atipičnim davčnim zavezancem iz ZDDV-1:

5. člen

(definicija)

(1) »Davčni zavezanec« je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja katerokoli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat opravljanja dejavnosti.

(2) »Ekonomska dejavnost« iz prvega odstavka tega člena obsega vsako proizvodno, predelovalno, trgovsko in storitveno dejavnost, vključno z rudarsko, kmetijsko in poklicno dejavnostjo. Ekonomska dejavnost obsega tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, če je namenjeno trajnemu doseganju dohodka.

25. člen

(splošna pravila)

(1) Kraj opravljanja storitev, ki jih prejme davčni zavezanec, ki deluje kot tak, je kraj, kjer ima ta davčni zavezanec sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene v stalni poslovni enoti davčnega zavezanca, ki ni v kraju, kjer ima sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima ta davčni zavezanec stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima davčni zavezanec, ki prejme te storitve, stalno oziroma običajno prebivališče.

(2) Kraj opravljanja storitev, ki jih prejme oseba, ki ni davčni zavezanec, je kraj, kjer ima izvajalec storitev sedež svoje dejavnosti. Če so te storitve opravljene iz stalne poslovne enote izvajalca, ki ni v kraju, kjer ima izvajalec sedež svoje dejavnosti, je kraj opravljanja teh storitev kraj, kjer ima izvajalec storitev stalno poslovno enoto. Če takega sedeža ali take stalne poslovne enote ni, je kraj opravljanja storitev kraj, kjer ima izvajalec storitev stalno oziroma običajno prebivališče.

78. člen

(obveznost prijavljanja) 

(1) Vsaka oseba mora davčnemu organu prijaviti kdaj začne opravljati dejavnost kot davčni zavezanec, in predložiti zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV. Davčni zavezanec mora davčnemu organu prijaviti tudi vsakršno spremembo v zvezi z dejavnostjo in prenehanje opravljanja dejavnosti.

(4) Ne glede na drugi odstavek tega člena mora vsak davčni zavezanec, ki ima sedež v Sloveniji in opravlja storitve na ozemlju druge države članice, za katere je plačnik DDV v skladu s 196. členom Direktive Sveta 2006/112/ES izključno prejemnik storitev in vsak davčni zavezanec, za katerega se na ozemlju Republike Slovenije opravijo storitve, za katere je v skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena dolžan plačati DDV, predložiti davčnemu organu zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV.

Kdaj moram postati navaden DDV zavezanec?

1. ko presežem obdavčljivi promet nad 50.000 EUR v zadnjih 12 mesecih (ne 12 mesecev v koledarskem letu);
2. če opravljam kmetijsko ali gozdarsko dejavnost in sem v zadnjih 12 mesecih presegel 7.500 EUR (ne 12 mesecev v koledarskem letu);

Sankcije:

Z globo od 2.000 do 125.000 eurov se kaznuje za prekršek pravna oseba, samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če pri davčnem organu ne izpolni obveznosti v zvezi s prijavo, spremembo ali prenehanjem dejavnosti kot davčnega zavezanca oziroma pristojnemu davčnemu uradu ne predloži zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV ali ga ne predloži v predpisanem roku ali na predpisan način. Za navedeni prekršek se z globo od 200 do 4.100 eurov kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika ali odgovorna oseba posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost.

Potrebujete pomoč? Poiščite davčni nasvet pri našem davčnem svetovalcu, kontaktirajte nas.

Za pravno pomoč in svetovanje smo vam na voljo preko info@pravnisos.si ali telefonu 051 368 812, preverite pa tudi ostale storitve pravnega ali davčnega svetovanja, ki vam jih nudimo znotraj našega omrežja Pravni SOS.

NEPRAVILNO PARKIRANJE V TUJINI IN NEZAKONITO PRIDOBLJENI OSEBNI PODATKI

Predvsem v poletnih mesecih je nepravilno parkiranje v že tako prezasedenih obalnih mestih že utečena navada. Prav tako to velja za počitniška naselja, ki zaradi izkoristka prostora nimajo predvidenih dovolj pakirnih mest. Nenapisano pravilo o tem, da države za plačilo kazni tujce terjajo samo za kazni, ki so višje od 150 EUR, z vse bolj poenotenim sistemom čezmejne izterjave dolga vse pogosteje ne velja več.

V zadnjem času smo mnogi Slovenci na dom dobivali opomine za plačilo neplačanih parkirnih kazni s strani družbe Euro Parking Collection plc (EPC) ali družbe Contractum ltd (brez predhodnega opomina slovenskega odvetnika).

Družbi sta s slovenskim odvetnikom sklenili ustni dogovor o pridobivanju informacij o osebah, ki so lastniki napačno parkiranih avtomobilov in ki niso poravnali kazni za nepravilno parkiranje. Slovenski odvetnik je tako podatke pridobil za večje število ljudi, tako rekoč »na zalogo« z namenom terjati vse, tudi tiste, ki so morebiti že poravnali globo. Zakon o odvetništvu v 10. členu (Uradni list RS, št. 18/93, 24/96 – odl. US, 24/01, 54/08, 35/09, 97/14, 8/16 – odl. US in 46/16, v nadaljevanju ZOdv) sicer dovoljuje odvetniku pridobiti določene osebne podatke, vendar le za vsak posamičen primer, ne pa za večje število ljudi, proti katerim še ni jasno ali bo tekel postopek ali ne.

–  10. člen ZOdv

»Ne glede na določbe drugih zakonov, ki določajo posredovanje osebnih podatkov upravljavcem osebnih podatkov in uporabnikom osebnih podatkov, so državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti ter nosilci javnih pooblastil dolžni brez privolitve posameznika, na katerega se osebni podatki nanašajo, brezplačno dati odvetniku podatke, ki jih potrebuje pri opravljanju odvetniškega poklica v posamični zadevi in to v roku 15 dni od dneva, ko prejmejo pisno zahtevo odvetnika.

Odvetnik nima pravice iz prejšnjega odstavka, če gre za osebne podatke, ki so na podlagi posebnih zakonskih določb dostopni le pooblaščenim organom.«

Informacijski pooblaščenec je 29.3.2017 zaključil raziskavo o tem ali so omenjene družbe prišle do osebnih podatkov upnikov na zakonit način.

V svojem mnenju je informacijska pooblaščenka povzela, da so bili podatki pridobljeni na nezakonit način, saj jih v skladu z 10. členom ZOdv lahko pridobi odvetnik le takrat:

»ko te podatke potrebuje pri opravljanju odvetniškega poklica v posamični zadevi. Ne sme pa te pravice uporabiti na način, da za stranko izključno pridobiva osebne podatke na zalogo, ne da bi imel pri tem že v času pridobivanja podatkov namen (in naročilo) opraviti konkretno dejanje odvetniškega zastopanja, za katerega potrebuje podatke. Dogovor med odvetnikom in njegovo stranko, da bo zanjo pridobil osebne podatke, stranka pa jih bo najprej uporabila sama in šele kasneje morda za posle morebitne nadaljnje izterjave najela tega odvetnika, ni skladen s pogoji 10. člena ZOdv. Pomeni namreč pridobivanje osebnih podatkov na zalogo in po nepotrebnem najmanj za vse tiste primere, ko do nadaljnjega zastopanja s strani odvetnika sploh ne bo prišlo, ker bodo npr. upniki dolgove poravnali.«

To pomeni, da so bili podatki pridobljeni na nezakonit način, kar pa še ne pomeni, da s tem tudi dolg za napačno parkiranje ne obstaja več. Oseba, ki je prejela opomin za plačilo, ga je torej dolžna poravnati oziroma če meni, da ga ni ali ga je že plačala ima možnost ugovarjati zoper takšen poziv.

Ste prejeli poziv za plačilo prekrška v tujini in bi mu želeli ugovarjati? Za pripravo ugovora nas kontaktirajte. 

Za pravno pomoč in svetovanje smo vam na voljo preko info@pravnisos.si ali telefonu 051 368 812, preverite pa tudi ostale storitve pravnega ali davčnega svetovanja, ki vam jih nudimo znotraj našega omrežja Pravni SOS.

PREVERITE PORAVNANE OBVEZNOSTI OB SKLEPANJU KUPOPRODAJNE POGODBE ZA NEPREMIČNINO

PRIMER: Prejšnji lastnik stanovanja v večstanovanjski hiši je ostal dolžan rezervnemu skladu, upravnik stavbe pa terja plačilo v rezervni sklad od novega lastnika tega stanovanja.

Etažna lastnina in z njo povezano oblikovanje obveznega rezervnega sklada je urejeno v Stvarnopravnem zakoniku (Ur.l.RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ) in Stanovanjskem zakonu (Ur.l. RS, št. 69-3312/2003 , v nadaljevanju SZ-1). Etažna lastnina je opredeljena kot lastnina posameznega dela stavbe in solastnina na skupnih delih.

Obvezen rezervni sklad morajo etažni lastniki ustanoviti, če ima nepremičnina več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov. Upravnik upravlja z rezervnim skladom in vodi sredstva ločeno na posebnem transakcijskem računu.

Pooblastila upravnika so določena v 4. odstavku 118. člena SPZ, kot sledi:

»…Upravnik ima naslednja pooblastila:
– izvajati sklepe etažnih lastnikov;
– skrbeti za redno vzdrževanje in obratovanje skupnih delov;
– poskrbeti za porazdelitev in izterjavo obveznosti;
– upravljati z rezervnim skladom in s skupnim denarjem;
– zastopati etažne lastnike v poslih upravljanja in v imenu preostalih etažnih lastnikov vložiti izključitveno tožbo ter tožbo za plačilo stroškov in obveznosti, ki bremenijo etažnega lastnika…«

Prispevek posameznega etažnega lastnika v obvezen rezervni sklad in najnižja vrednost vplačila je določena s podzakonskim predpisom – Pravilnikom o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka (Ur.l. RS, št. 11/2004).

Sredstva obveznega rezervnega sklada se ne vračajo etažnim lastnikom. V primeru neplačevanja v obvezni rezervni sklad mora upravnik etažnega lastnika pisno pozvati k plačilu, kar določa 119. člen SPZ:

»…Etažni lastnik nima pravice zahtevati vračila vplačil v rezervni sklad niti zahtevati delitve.

Če etažni lastnik ne vplača svojega prispevka v rezervni sklad, ga mora upravnik pisno pozvati k plačilu. Poziv upravnika se šteje za verodostojno listino v smislu zakona o izvršbi in zavarovanju….«

Če ima nepremičnina več kot 2 etažna lastnika in več kot 8 posameznih delov, se vzpostavi na posameznem delu v etažni lastnini zakonito stvarno breme v korist drugih etažnih lastnikov za kritje stroškov upravljanja in vplačila v obvezen rezervni sklad, kar določa 120. člen SPZ, ki se vzpostavi največ do višine petkratnika zneska najnižjega vplačila v rezervni sklad.

Ker te terjatve za nevplačane zneske etažnih lastnikov v rezervni sklad pripadajo etažnim lastnikom, jih upravnik ne sme odpisati brez soglasja etažnih lastnikov, kar pomeni, da bo zanje odgovarjal tudi novi lastnik stanovanja.

Prvi odstavek 347. člena Obligacijskega zakonika določa triletni zastaralni rok za zastaranje občasnih terjatev, kamor spada terjatev za plačilo prispevka v rezervni sklad. To pomeni, da če upravnik stavbe od dolžnika (to je lastnika stanovanja) ne zahteva plačila dolgovanega zneska, slednjemu po preteku 3 let tega zneska ni več potrebno poravnati.

Zato je zelo pomembno, da pred nakupom nepremičnine preverite stanje vplačil v obvezen rezervni sklad trenutnega lastnika.

Upravnik mora etažnemu lastniku na njegovo zahtevo izdati potrdilo o stanju neplačanih obveznosti na določen dan in predložitev takšnega potrdila tudi zahtevajte od prodajalca stanovanja, ko kupujete nepremičnino kot etažno lastnino. V kolikor tega niste storili in upravnik terja dolg prejšnjega lastnika od vas, preverite ali je upravnik ravnal z vso potrebno profesionalno skrbnostjo pri izterjavi dolga od prejšnjega lastnika.

Imate vprašanja v zvezi z etažno lastnino? Kontaktirajte nas, z veseljem vam priskočimo na pomoč.

Za pravno pomoč in svetovanje smo vam na voljo preko info@pravnisos.si ali telefonu 051 368 812, preverite pa tudi ostale storitve pravnega ali davčnega svetovanja, ki vam jih nudimo znotraj našega omrežja Pravni SOS.

PREVERITE SVOJE PRAVICE V ČASU NOSEČNOSTI

Starševsko varstvo je močno prisotno v slovenski delovnopravni zakonodaji. Slednja posebno pozornost namenja varstvu nosečnic na delovnem mestu. področje ureja tudi Mednarodna organizacija dela, ki v Konvenciji MOD št. 183 o varstvu materinstva postavlja državam članicam vsaj minimalne standarde varstva. Mednarodni zakonodaji sledi tudi Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21-784/2013, v nadaljevanju ZDR-1). Posebno varstvo nosečnice je odvisno od njenega aktivnega delovanja, saj mora slednja o svoji nosečnosti delodajalca nemudoma obvestiti. Naknadno obvestilo ni mogoče. Delodajalec pa je dolžan delavki takoj, ko ga seznani z nosečnostjo omogočiti posebno varstvo.

Za vas smo pripravili serijo prispevkov, ki natančneje razlagajo pomen in prakso varstva nosečnic na delovnem mestu.

Ta prispevek se bo osredotočil na

POSEBNO VARSTVO NOSEČNIC, KI SO ZANOSILE V ČASU ODPOVEDNEGA ROKA.

ZDR-1 v 115. členu določa:

»(1) Delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter delavki, ki doji otroka do enega leta starosti, in staršem, v času, ko izrabljajo starševski dopust v strnjenem nizu v obliki polne odsotnosti z dela in še en mesec po izrabi tega dopusta.

(2) V času in v primerih iz prejšnjega odstavka delodajalec ne sme opraviti nobenega ravnanja, ki je sicer potrebno za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma za zaposlitev novega delavca.

(3) Delavcem v času iz prvega odstavka tega člena ne more prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca.

(4) Če delodajalec ob izreku odpovedi oziroma v času odpovednega roka ne ve za nosečnost delavke, velja posebno pravno varstvo pred odpovedjo, če delavka takoj oziroma v primeru ovir, ki niso nastale po njeni krivdi, takoj po njihovemu prenehanju, vendar ne po izteku odpovednega roka, obvesti delodajalca o svoji nosečnosti, kar dokazuje s predložitvijo zdravniškega potrdila.

(5) Ne glede na določbe prvega in tretjega odstavka tega člena delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi in delavcu lahko preneha delovno razmerje, po predhodnem soglasju inšpektorja za delo, če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi uvedbe postopka za prenehanje delodajalca.«

PRIMER 1:

Delavki je vročena odpoved poslovnega razmerja iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti, ki sta oba razloga za redno odpoved delovnega razmerja. Delavka medtem, ko ji teče odpovedni rok izve, da je noseča in o tem nemudoma obvesti svojega delodajalca.

Noseči delavki v skladu s 115. členom ne sme prenehati delovno razmerje:

• v obdobju nosečnosti pa dokler doji, oziroma največ do starosti enega leta otroka, ne glede na to, če nadaljuje z dojenjem tudi po tej starosti otroka;
• med tem, ko izrablja starševski dopust v strnjenem nizu v obliki polne odsotnosti z dela in še en mesec potem, ko delavka izrabi ta dopust.

Ker je varstvo noseče ženske močnejše od instituta odpovedi pogodbe o delovnem razmerju, je v našem primeru potrebno ravnati tako:

• Delavki ne sme prenehati delavno razmerje dokler je noseča, torej prihaja na delo dokler ji ne pripada porodniški dopust. V tem času ji mora delodajalec omogočiti vse pravice, ki izhajajo iz varstva nosečnic na delovnem mestu.
• Delavka koristi dopust za varstvo in nego otroka.
• Potem, ko izkoristi obe vrsti dopusta se vrne na delo in ji ne sme prenehati delovno razmerje dokler še doji otroka, oziroma dokler otrok ne izpolni enega leta starosti, kar nastopi prej.
• Istočasno pa delavki ne sme prenehati delavno razmerje še 1 mesec po tem, ko se vrne na delo po neprekinjeni odsotnosti zaradi nosečnosti.
• V enomesečnem obdobju, ko delavki delovno razmerje ne poteče, ji je delodajalec dolžan omogočiti izrabo letnega dopusta. Če v tem obdobju ne more izkoristiti celotnega dopusta ji mora delodajalec preostale dni izplačati.

Delodajalec lahko prekine delovno razmerje delavki ne glede na zgoraj naštete pravice, vendar mora za prenehanje delovnega razmerja pridobiti soglasje inšpektorja za delo pri pristojnem inšpektoratu, vendar tudi to le v dveh priemrih:

• če gre za prenehanje delodajalca in
• če so izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o delovnem razmerju.

Če v tej objavi nismo odgovorili na vaše vprašanje, nas kontaktirajte. 

Za pravno pomoč in svetovanje smo vam na voljo preko info@pravnisos.si ali telefonu 051 368 812, preverite pa tudi ostale storitve pravnega ali davčnega svetovanja, ki vam jih nudimo znotraj našega omrežja Pravni SOS.

NUJNI PRAVILNIKI ZA VSAKO PODJETJE

Vsako podjetje za svoje delovanje potrebuje interne akte in pravilnike. To so akti, ki natančneje definirajo pravila, odnose, delovne procese, kakor tudi delitev družbe. Namenjeni so tako delavcem kot tudi delodajalcu, saj tako obe strani poznata svoje pravice in dolžnosti na delovnem mestu.

Na žalost vsak področni zakon ureja, kateri akti in pravilniki so tisti, ki jih potrebuje vsako podjetje, ne glede na število zaposlenih ali dejavnost, s katero se ukvarjajo.

Ta prispevek je namenjen vsem podjetnikom in našteva in opisuje le splošne in vsebinsko nevtralne akte, ki jih potrebujejo vsa podjetja, seveda pa je število in vsebina pravilnikov predvsem odvisna od dejavnosti, s katero se podjetje ukvarja.

Izjava o varnosti z oceno tveganja

Vsako podjetje, tudi če ima le enega zaposlenega v skladu z Zakonom o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) pripraviti in sprejeti Izjavo o varnosti z oceno tveganja.

Delodajalec je dolžan glede na delovna mesta ter potrebe delovnega procesa v podjetju, kakor tudi glede na delovne naloge posameznega delavca pripraviti seznam nevarnostim, katerim je delavec izpostavljen na delovnem mestu. Te nevarnosti so lahko tako za delavčevo fizično, kakor tudi psihično dobrobit. Poleg prepoznavanja negativnih vplivov in dejavnikov se mora delodajalec zavzemati za njihovo zmanjšanje oziroma odpravo in tako v Izjavi o varnosti z oceno tveganja predvideti tudi slednje ukrepe.

Izjava o varnosti z oceno tveganja se razlikuje od podjetja do podjetja, vendar se nekatere lastnosti oziroma negativni vplivi ponavljajo znotraj posamezne dejavnosti. Za pomoč delodajalcem pristojno ministrstvo pripravlja navodila oziroma ocene tveganja za določene dejavnosti. Dokumenti so dostopni na spodnji povezavi:

http://www.osha.mddsz.gov.si/varnost-in-zdravje-pri-delu/informacije-po-temah/ocenjevanje-tveganja

Z namenom pripraviti čim kvalitetnejšo oceno zakon veleva delodajalcu tudi, da se o morebitnih nevarnostih posvetuje z delavci. S tem ko delodajalec v pripravo ocene vključi tudi ostale zaposlene, sam pripomore k večji kvaliteti Ocene. Slednji morajo biti vedno obveščeni o oceni tveganja, kar pomeni, da jim mora delodajalec vedno omogočiti dostop do Ocene. V nasprotnem primeru delodajalec tvega kazen. Okvirno višino oziroma razpon denarne kazni za udeležene določa ZVZD-1, od inšpektorja pa je odvisno za kako visoko kazen se bo odločil.

Naj vas še opozorimo, da ZVZD-1 zahteva, da mora vsak zaposleni, ne glede na to, kako nevarno oziroma varno delo opravlja, opraviti izpit iz varstva pri delu ter mora delodajalec delavca periodično napotiti na zdravstveni pregled.

5. člen ZVZD – 1

»(1) Delodajalec mora zagotoviti varnost in zdravje delavcev pri delu. V ta namen mora izvajati ukrepe, potrebne za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev ter drugih oseb, ki so navzoče v delovnem procesu, vključno s preprečevanjem, odpravljanjem in obvladovanjem nevarnosti pri delu, obveščanjem in usposabljanjem delavcev, z ustrezno organiziranostjo in potrebnimi materialnimi sredstvi.

(3) Delodajalec mora upoštevati spreminjajoče se okoliščine ter izvajati take preventivne ukrepe in izbirati take delovne in proizvajalne metode, ki bodo zagotavljale izboljševanje stanja in višjo raven varnosti in zdravja pri delu, ter bodo vključene v vse aktivnosti delodajalca in na vseh organizacijskih ravneh.«

17. člen ZVZD – 1

 »(1) Delodajalec mora pisno oceniti tveganja, katerim so delavci izpostavljeni ali bi lahko bili izpostavljeni pri delu, po postopku, ki obsega zlasti:

–        identifikacijo oziroma odkrivanje nevarnosti;

–        ugotovitev, kdo od delavcev bi bil lahko izpostavljen identificiranim nevarnostim;

–        oceno tveganja, v kateri sta upoštevana verjetnost nastanka nezgod pri delu, poklicnih bolezni oziroma bolezni v zvezi z delom in resnost njihovih posledic;

–        odločitev o tem, ali je tveganje sprejemljivo;

–        odločitev o uvedbi ukrepov za zmanjšanje nesprejemljivega tveganja.

(2) Delodajalec mora popraviti in dopolniti oceno tveganja vsakokrat:

–        ko obstoječi preventivni ukrepi varovanja niso zadostni oziroma niso več ustrezni;

–        ko se spremenijo podatki, na katerih je ocenjevanje temeljilo;

–        ko obstajajo možnosti in načini za izpopolnitev oziroma dopolnitev ocenjevanja.

(3) Delodajalec mora po izvedenem ocenjevanju tveganja za varnost in zdravje pri delu izdelati in sprejeti izjavo o varnosti z oceno tveganja v pisni obliki, ki glede na vrsto in obseg dejavnosti vsebuje zlasti:

–        načrt za izvedbo predpisanih zahtev in ukrepov;

–        načrt in postopke za izvedbo ukrepov v primerih neposredne nevarnosti;

–        opredelitev obveznosti in odgovornosti odgovornih oseb delodajalca in delavcev za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu.

(4) V izjavi o varnosti z oceno tveganja delodajalec določi posebne zdravstvene zahteve, ki jih morajo izpolnjevati delavci za določeno delo, v delovnem procesu, ali za uporabo posameznih sredstev za delo, na podlagi strokovne ocene izvajalca medicine dela.

(5) V izjavi o varnosti mora delodajalec k pisni oceni tveganja priložiti zapisnik o posvetovanju z delavci oziroma njihovimi predstavniki.«

ZVZD-1 delodajalcu nalaga, da delavca obvešča in opozarja na morebitne večje dejavnosti, da opravi določene aktivnosti za zmanjšanje nevarnosti na delu. Če potrebujete pomoč pri pripravi Izjave o varnosti z oceno tveganja, nas kontaktirajte.  

Pravilnik o računovodstvu

Zakon o računovodstvu (ZR) v 4. členu zahteva od delodajalca, da slednji sprejme Pravilnik o računovodstvu, kjer definira organizacijo računovodstva, postopek in način knjiženja ter poročanja ter pravila kontrole knjigovodskih listin ter njihovo hranjenje.

4. člen ZR

»Pravne osebe s pravilnikom podrobneje uredijo način sestavljanja knjigovodskih listin, vrste knjigovodskih listin, odgovornost za sestavo, gibanje in kontrolo knjigovodskih listin ter njihovo hranjenje v skladu s tem zakonom in računovodskimi standardi.«

Pravilnik o računovodstvu naj vsebuje:

• podatke o tem ali ima družba zaposlenega računovodjo ali za te dejavnosti najema zunanjega izvajalca,
• način vodenja knjigovodskih listin
• način hranjenja računovodskih listin
• odgovornost za računovodske listine
• kontrola pravilnosti knjigovodskih listin itd.

Pravilnik o računovodstvu mora obsegati vsaj standarde, ki jih določa Zakon o računovodstvu in mednarodni računovodski standardi in zato podjetju ne prepušča veliko manevrskega prostora pri ureditvi področja, vsekakor pa navaja le minimalne standarde in lahko vsako posamezno podjetje funkcijo računovodstva vodi oziroma opravlja tudi v skladu z višjimi standardi.

Če potrebujete pomoč pri pripravi obveznega Pravilnika o računovodstvu, ki bo skrbno pripravljen za vašo družbo ter bo prilagojen že ustaljenemu delu v družbi, če je slednje v skladu z zakonom, nas kontaktirajte.

Pravilnik o ukrepih delodajalca za preprečevanje trpinčenja na delovnem mestu

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) v 24. členu določa, da mora delodajalec sprejeti ukrepe, ki preprečujejo nasilje trpinčenje in nadlegovanje ter druge psihosocialna tveganja na delovnih mestih. Zaradi pomen tematike priporočamo, da pravilnik sprejmete ter v njem čim natančneje definirate postopke, kako boste tovrstne negativne vplive učinkovito omejevali oziroma odpravili.

V primeru, da na delovnem mestu prihaja do tovrstnih kršitev (nasilje, trpinčenje, nadlegovanje,…), mora delavec najprej opozoriti delodajalca na kršitev ter zahtevati odpravo, če delodajalec omenjenih kršitev ne odpravi, lahko delavec odpove pogodbo o zaposlitvi.

Prav zaradi pomena varnega in ugodnega delovnega okolja delavca je pomembno, da delodajalec tudi pisno zavzame stališče ter v notranjem aktu jasno opredeli, kakšne naloge bo sprejel zato, da se odpravi oziroma prepreči tovrstne kršitve.

Priporočamo še, da pravilnik upošteva postopek ugotavljanja kršitve, postopek zagovora in prijave žrtve kateregakoli zgornjega psihosocialnega tveganja.

24. člen ZVZD-1

»Delodajalec mora sprejeti ukrepe za preprečevanje, odpravljanje in obvladovanje primerov nasilja, trpinčenja, nadlegovanja in drugih oblik psihosocialnega tveganja na delovnih mestih, ki lahko ogrozijo zdravje delavcev.«

Delodajalca se lahko v skladu z ZVZD-1 v primeru, da ne sprejme ukrepov, ki jih predpisuje zgornji del, kaznuje z globo v od 2.000 do 40.000 evrov.

Bi se radi izognili visoki denarni kazni ter svojim zaposlenim omogočili čim ugodnejše delovno okolje, vendar ne utegnete pripraviti potrebne dokumentacije? Kontaktirajte nas, z veseljem vam bomo pomagali.

Pravilnik o ugotavljanju alkoholiziranosti, uživanja drog in drugih prepovedanih substanc na delovnem mestu

Delavec med delovnim časom oziroma, ko je da delovnem mestu ne sme uživati alkohola ali drugih prepovedanih substanc, kakor tudi ne sme opravljati dela pod vplivom omenjenih substanc. Delodajalec je dolžan delavca v takšnem stanju odstraniti z delovnega mesta.  

 51. člen ZVZD – 1

»(1) Delavec ne sme delati ali biti na delovnem mestu pod vplivom alkohola, drog ali drugih prepovedanih substanc….

(3) Delodajalec ugotavlja stanje iz prvega odstavka tega člena po postopku in na način določenima z internim aktom delodajalca.

(4)Delodajalec ugotavlja stanje iz prvega odstavka tega člena po postopku in na način določenima z internim aktom delodajalca…«

Način, kako bo delodajalec delavca odstrani z delovnega mesta v omenjenem primeru zakonodaja prepušča delodajalcu, da postopek sam uredi v notranjem aktu. Notranji akt naj vsebuje predvsem naslednja poglavja:

• način ugotavljanja, ali je delavec alkoholiziran ali pod vplivom prepovedanih drog;
• način in možnost izvajanja nenapovedanih testov alkoholiziranosti delavcev;
• sankcije delodajalca v primeru, da je delavec na testu pozitiven;
• postopek odstranitve delavca z delovnega mesta v primeru alkoholiziranost;i
• vsebino zapisnika ob ugotovitvi alkoholiziranosti oziroma odstranitvi delavca z delovnega
• mesta in
• pričetek veljave pravilnika.

Pravilnik o promociji zdravja pri delu

Pravilnik o promociji zdravja pri delu je pravilnik, na katerega večina podjetij nevede pozabi, čeprav spada med obvezne pravilnike, ki jih mora imeti vsak delodajalec.

6. člen ZVZD – 1

»Delodajalec mora načrtovati in izvajati promocijo zdravja na delovnem mestu.«

7. člen ZVZD – 1

»(1) Delodajalec mora pri načrtovanju delovnega okolja, delovnih prostorov, delovnih in tehnoloških postopkov, uporabe delovne in osebne varovalne opreme in uporabe nevarnih kemičnih snovi zagotoviti, da so bili upoštevani vsi vplivi na varno in zdravo delo delavcev ter da so okolje, postopki, prostori, oprema in snovi primerni in v skladu z namenom uporabe.

(2) Delodajalec mora pri načrtovanju dela upoštevati duševne in telesne zmožnosti delavcev ter zmanjševati tveganja zaradi delovnih obremenitev, ki lahko vplivajo na varnost in zdravje delavcev pri delu.«

32. člen ZVZD – 1

»(1) Delodajalec mora promocijo zdravja na delovnem mestu načrtovati ter zanjo zagotoviti potrebna sredstva, pa tudi način spremljanja njenega izvajanja.

(2) Minister, pristojen za zdravje, izda smernice za določitev in pripravo promocije zdravja na delovnem mestu iz prejšnjega odstavka tega člena najkasneje do uveljavitve tega zakona.

(3) Smernice iz prejšnjega odstavka tega člena se po obravnavi na Ekonomsko‑socialnem svetu objavijo na spletnih straneh ministrstva, pristojnega za zdravje, in ministrstva, pristojnega za delo.«

Delodajalec je dolžan na različne načine skrbeti za izboljšanje počutja svojih delavcev pri delu. To delodajalci dosegajo s kombinacijo izboljševanje delovnih pogojev na delovnem mestu, spodbujanjem zaposlenih, da živijo čim bolj zdravo ter se udeležujejo  aktivnosti za varovanje in krepitev zdravja. Pravilnik o promociji zdravja pri delu naj vsebuje zaveze delodajalca, kako bo pripomogel k izboljšanju delovnega okolja ter zdravja zaposlenih. Predvsem je pomembno, da delodajalec sledi napotkom in smernicam, ki jih je v zvezi z zdravjem na delovnem mestu objavilo ministrstvo za zdravje.

Do smernic lahko dostopate tukaj:

http://www.mz.gov.si/fileadmin/mz.gov.si/pageuploads/javno_zdravje_2015/zdr_na_del_mestu/Smernice_promocija_zdravja_na_delovnem_mestu-marec_2015.pdf

Bi se radi izognili visoki denarni kazni ter svojim zaposlenim omogočili čim ugodnejše delovno okolje, vendar ne utegnete pripraviti potrebne dokumentacije? Kontaktirajte nas, z veseljem vam bomo pomagali.

Za pravno pomoč in svetovanje smo vam na voljo preko info@pravnisos.si ali telefonu 051 368 812, preverite pa tudi ostale storitve pravnega ali davčnega svetovanja, ki vam jih nudimo znotraj našega omrežja Pravni SOS.

RAZLIKE V POJMIH POSVOJITELJ, REJNIK IN SKRBNIK

V javnosti se pogosto sprožajo javne diskusije, kakšna oblika skrbstva je za otroka najprimernejša, ko za otroka ne moreta skrbeti starša. Glavno vodilo vsake uradne osebe, še posebno pa centra za socialno delo in družinskega sodišča je otrokova korist. To vodilo je predvsem pomembno ob težkih okoliščinah, ko otrok izgubi starše ali pa so slednji neprimerni za njegovo vzgojo.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) v 119. členu podaja splošno pooblastilo centru za socialno delo, da postopa v smeri otrokove najboljše koristi, kar pomeni, da mora center v saki situaciji in ves čas odločanja odločati tako, kot je najboljše za otroka.

Z namenom zagotoviti čim primernejše okolje za otrokovo rast in razvoj slovenska zakonodaja za primere, ko za starša ne moreta skrbeti biološka starša ponuja 3 možnosti:

• posvojitev
• rejništvo in
• skrbništvo.

POSVOJITEV

Posvojitev je namenjena otrokom, za katere starši ne skrbijo, torej je lahko posvojena le mladoletna oseba. Ko je otrok posvojen posvojitelja oziroma posvojitelj, če gre le za eno osebo) pridobita vse pravice in dolžnosti, kot če bi bila biološka starša. Zato, da bi otroku lahko zagotovil(a) ustrezno vzgojo in razvoj, zakonodaja določa posebna pravila, ki jih mora izpolnjevati vsak posvojitelj. Slednji mora biti polnoletna oseba, ki je vsaj 18 let starejša od posvojenca.

Posvojiti ni mogoče svojih staršev ali bratov in sester, kakor tudi ne postati skrbnik svojega varovanca, dokler še traja skrbniško razmerje.

Posvojiti je mogoče le otroka, ki so mu umrli starši, če ima starše, za katere ni mogoče pričakovati, da bi lahko otrok živel z njimi, kar pomeni, da jim je bila odvzeta roditeljska pravica, so neznani ali že vsaj leto dni brez znanega prebivališča. Posvoji se lahko tudi otroka, katerega starša sta se roditeljskim pravicam odpovedala in sta privolila v posvojitev njunega otroka.

Posvojitelja se po končanem postopku v matično knjigo vpiše kot starša posvojenca in tako tudi navzven pridobita čisto enak položaj, kot če bi bila biološka starša, biološka starša pa istočasno izgubita vse starševske pravice do svojega otroka.

REJNIŠTVO

Rejnik nima roditeljskih pravic, otrokovi starši pa so znani in vpisani v matično knjigo, vendar je zaradi okoliščin otrokom onemogočeno prebivati v svoji biološki družini. Posebno velja poudariti, da je rejništvo vedno začasna rešitev za otroka. Običajno se rejnika dodeli otrokom, ki zaradi posebnih potreb določeno obdobje ne morejo živeti s starši, ker so na primer napoteni v posebno šolo. Vendar se pričakuje, da se bo otrok po zaključenem obdobju vrnil k svojim staršem.

Namen rejništva je predvsem omogočiti zdrav razvoj otroka, njegovo izobraževanje ter usposobitev na samostojno življenje, čeprav ne morejo živeti z biološkimi starši. Rejnik tako lahko sprejema vsakodnevne odločitve v zvezi z vsakodnevno nego otroka in njegovim varstvom, za vsa pomembnejša vprašanja, ki se tičejo rejenca, pa mora pridobiti soglasje s strani staršev ali centra za socialno delo.

Rejnik za svojo skrb za otroka s strani države prejema rejnino, ki obsega oskrbnino in plačilo dela, saj rejnik ni dolžan preživljati svojega varovanca – to je še vedno dolžnost njegovih staršev.

Medtem, ko je otrok v rejništvu, staršem ne preneha roditeljska pravica, vendar lahko rejnik opravlja le naloge, ki mu jih določa zakon. Rejnik je tudi dolžan spodbujati stike med otrokom in starši, razen v primeru, ko so staršem stiki omejeni ali prepovedani na podlagi odločbe sodišča ali centra za socialno delo.

Oseba, ki želi postati rejnik (torej opravljati rejniško dejavnost), mora pri centru za socialno delo vloži vlogo za pridobitev dovoljenja za izvajanje rejniške dejavnosti. Center za socialno delo preveri, če oseba izpolnjuje vse pogoje, ki jih za rejnika določa veljavna zakonodaja in sicer:

• Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZR)
• Zakon o rejniški dejavnosti (v nadaljevanju: ZIRD)
• Pravilnik o pogojih in postopkih za izvajanje zakona o izvajanju rejniške dejavnosti (v nadaljevanju: Pravilnik)

Pogoji, ki naj jih rejnik izpolnjuje so:

• stalno prebivališče v Republiki Sloveniji,
• zaključena vsaj poklicna oziroma strokovna izobrazba,
• polnoletnost,
• v izjemnih primerih, če se glede na vse okoliščine ugotovi, da je to nedvomno v otrokovo korist, lahko izvaja rejniško dejavnost tudi oseba z nižjo izobrazbo.

Rejnik v vsakem primeru ne more biti:

• oseba, ki ji je odvzeta roditeljska pravica,
• oseba, ki živi skupaj z osebo, kateri je odvzeta roditeljska pravica,
• oseba, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost,
• oseba, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja
• oseba, ki živi skupaj z osebo, ki je bila pravnomočno obsojena zaradi naklepnega kaznivega dejanja.

Rejnik je lahko tudi otrokov sorodnik, če center za socialno delo ugotovi, da je le-ta primeren za to funkcijo in da je to v otrokovo korist.

Otrok je nameščen v rejništvo le v primeru, ko se starša s tem strinjata, razen v izjemnih primerih, ko tako odloči sodišče ali center za socialno delo (158. člen ZZZDR).

• 25. člen ZIRD

»Osnovne dolžnosti rejnika so:

–       pripraviti sebe in družino na prihod otroka,

–       truditi se za čim hitrejšo prilagoditev otroka v rejnikovem domu in za ustrezno ravnanje vseh članov rejnikove družine z otrokom,

–       nuditi pomoč otroku ob prilagajanju na novo okolje,

–       otroka pravilno negovati, vzgajati in mu nuditi primerno nastanitev, prehrano, obleko in obutev ter šolske in osebne potrebščine,

–       nuditi otroku primerne igrače, osnovne športne pripomočke in druge pripomočke manjše vrednosti za različne aktivnosti,

–       skrbeti za krepitev in ohranjanje zdravja otroka ter mu, če je to potrebno, priskrbeti ustrezno zdravstveno oskrbo preko izbranega osebnega zdravnika,

–       pridobivati informacije in sprejemati odločitve, ki so povezane z otrokovim vsakdanjim življenjem (vpogled v ocene, seznanitev s šolskim uspehom, odhod v šolo v naravi, odhod na počitnice, izbira osebnega zdravnika, seznanitev z informacijami o otrokovem zdravstvenem stanju, ipd.),

–       zastopati otroka v postopku izdaje osebne izkaznice,

–       skrbeti za otrokov pravilen odnos do učenja in dela in za privzgojitev delovnih navad,

–      skrbeti za vključitev otroka v poklicno usposabljanje ali ustrezno zaposlitev,

–       skrbeti za izoblikovanje lastne identitete otroka,

–       pripraviti otroka na odhod iz rejniške družine.«

SKRBNIŠTVO

Skrbnika se otroku postavi, ko pristojna institucija presodi, da je to v izključno otrokovo korist. Tudi v tem primeru so otrokovi starši znani in skrbnik ne pridobi roditeljskih pravic s tem, ko ga center za socialno delo imenuje. ZZZDR glede na potrebe otroka predvideva tri vrste skrbništva:

1. Skrbništvo za otroke (mladoletne) – skrbnik je dolžan za otroka skrbeti enako kot starši. Skrbnik še vedno ne pridobi roditeljskih pravic, vendar odloča o vsakodnevnih zadevah varovanca. Mladoletniku, ki nima staršev ali zanj ne skrbijo, skrbnika določi center za socialno delo. Skrbnik he za svoje delo upravičen do povračila svojih stroškov, center za socialno delo pa mu lahko izplača tudi nagrado. Takšna oblika skrbništva preneha, ko mladoletnik dopolni 18 let.
2. Skrbništvo za polnoletne – tovrstno skrbništvo je namenjeno oskrbi, zdravljenju in učenju osebe, ki ji je bila odvzeta poslovna sposobnost (glej prispevek o poslovni sposobnosti) na samostojno življenje.
3. Skrbništvo za posebne primere – takšno skrbništvo je namenjeno osebi, ki ni nujno otrok, pa tudi ima poslovno sposobnost, vendar se ji postavi skrbnika, ker oseba sama ni sposobna poskrbeti za uveljavljanje svojih pravic. V tem primeru se skrbnika postavi samo za določeno zadevo in se odnos zaključi, ko se zadeva zaključi. Center za socialno delo glede na okoliščine vsakega posameznega primera odloči obseg skrbnikovih dolžnosti in obdobje za katerega je postavljen.

Zakon za skrbnika ne predpisuje tako strogih meril, kot za zgornji obliki skrbi za otroka, vendar gre opozoriti, da skrbnik zastopa varovanca in mora tako skrbeti za varovančevo osebnost ter tudi skrbno upravlja varovančevo premoženje. Funkcija je prostovoljna in častna, kar pomeni, da je skrbnik upravičen do povrnitve dejanskih stroškov in posebne nagrade. O svojem delu vsakoletno poroča centru za socialno delo, ki njegovo delo vedno nadzira.

Skrbnik ne more biti:

• oseba, ki ji je odvzeta roditeljska pravica
• oseba, ki nima poslovne sposobnosti
• oseba, katere koristi so v navzkrižju s koristmi varovanca
• oseba, od katere glede na njene osebnostne lastnosti ali razmerja z varovancem ali njegovimi starši ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške dolžnosti.

Pri imenovanju skrbnika za varovanca, center za socialno delo lahko upošteva tudi želje varovanca in tako lahko za skrbnika imenuje npr. bližnje sorodstvo. Praviloma se varovancu postavi le enega skrbnika.V posebnih primerih pa lahko center za socialno delo odloči, da osebi ne bo postavil skrbnika, ampak da bo sam opravljal skrbniško vlogo.

Morda s tem prispevkom nismo odgovorili na vsa vaša vprašanja? Kontaktirajte nas in pripravili vam bomo hitro in kvalitetno pravno mnenje s področja družinskega prava.

Za pravno pomoč in svetovanje smo vam na voljo preko info@pravnisos.si ali telefonu 051 368 812, preverite pa tudi ostale storitve pravnega ali davčnega svetovanja, ki vam jih nudimo znotraj našega omrežja Pravni SOS.